Končno sem se opogumila in začela pisat o tem. Že dolgo sem želela, a nekako odlašala. Ni se mi zdelo pomembno. Ni se mi zdelo vredno. Ni se mi zdelo, da bi kogarkoli zanimalo. In ni se mi zdelo, da bi to moje pisanje lahko komurkoli pomagalo. Dolgo sem mislila, da se je to dogajalo le meni, dolgo nisem pravzaprav niti vedela za kaj se gre?
Pa začnem na začetku….normalno je, da si zlomiš del telesa, ni pa normalno, da se zlomiš v notranjosti, da se zlomi tvoja psiha. Verjetno je ravno zaradi tega o tem premalo govora. Verjamem, da je boleče ko si zlomiš del telesa, a tudi ko se zlomi psiha boli – zelo boli.
Želje, poslušanje sebe, na eni strani – na drugi pa sledenje drugim, upoštevanje drugih, delanje vse kar naroči šef, kar želi okolica, prepričati sam sebe, da si dober človek, če si zmeraj na razpolago drugim, da si dober človek če pomagaš drugim ustvarjati sanje na svoje pa pač pozabiš. Ne poslušaš sebe – pravzaprav se potisneš v ozadje. Trpiš, samo da imaš službo, trpiš samo, da imaš prijatelje, trpiš – ti nisi pomemben – pomembno je, da ugajaš okolici. To te osrečuje. Navidezno.
Ko te postane strah, ko se zlomiš, takrat pride do tesnobe. Tesnobe, ki nastane, ker več ne zmoreš, ker se počutiš ničvrednega, ker ljudem več ne moreš dajati vsega kar pričakujejo. Ker nikoli nisi dovolj dober. In občutek nemoči – ko več ne zmoreš.
In to se je zgodilo meni. Pravzaprav se tega zavedam šele sedaj…ko je to vse skupaj že “nekoliko pozdravljeno” in za mano.
Ko sem to doživela prvič je bilo zares grozno. Tiščanje v prsih, povišan utrip-zelo povišan utrip, zmedenost , potenje – vroče in mrzlo hkrati, slabost, tresenje in nekako odsotnost. In prvič se je pojavilo sredi noči. In v tistem, ko človek ne ve zakaj gre…pojma nisem imela kaj se mi dogaja. Kot prva misel, da me bo kap. Srčna…ali kakakoli. Hvalabogu sem se uspela pomiriti…in seveda v strahu, da se to pojavi spet čakala….in brskala in raziskovala. Znaki so kazali na Panični napad. Ok v tistem trenutku me je še bolj zagrabila panika – kako jaz? Zakaj jaz? Saj pa delam vse, da bi bilo vse v najlepšem redu. Saj pa vse naredim, da so odnosi lepi, da so ljudje zaodovoljni z menoj. Me imajo radi. Ogromno ljudi me obkroža. Močna sem. Nisem sama.
S to mislijo sem to poglavje končala. Dokler se ni pojavilo spet, spet in spet.
Človek je sam sebi največji sovražnik pravijo. In res je. Tudi sama sem bila sebi v tem trenutku največji sovražnik. Nisem se počutila dovolj dobro za nič. V službi sem doživljala slab odnos – mobing ali kakorkoli naj to poimenujem in v tem trpela nekaj let. Zakaj? Zato, ker sem zmeraj in ves čas mislila, da je problem v meni, da se moram jaz izboljšat, da moram jaz…da nisem dobra in da mi delajo uslugo, da še sploh službo imam. Vse to je vplivalo tudi na odnose doma, in tudi na odnose do okolice, prijateljic. Za katere sem prav tako mislila, da jih imam. Da moram narediti to in ono, samo da bi ugajal, drugače bom ostala sama – imela sem sicer prav ker se je točno to zgodilo, a vseeno se to ni zgodilo ker bi bila slaba jaz. V to sedaj trdno verjamem. Čeprav seveda, dobiš očitke, da si kriv sam, da si se umaknil. Človek v stiski se ne umakne zato, ker bi s umaknil namenoma. Umakne se, ker ne želi biti v napoto. In če je nekomu mar, sliši takrat ko je nekdo tiho.
Po pogovoru z nekom, ki je doživljal podobno sem prišla SAMA do spoznanja, da sem preprosto utrujena, izgorela od vsega. Zato vse to kar se mi dogaja. In ko sem spoznala, kaj vse lahko temu sledi…sem se preprosto odločila, da ustavim. Ustavim, prekinem VSE kar mi to povzroča. In ne ni bilo lahko. Pustitit službo? To se mi je zdelo grozno. Kako pa bom živela? Kako bom plačala položnice….in potem še okolica..saj je povsod isto. Kje pa boš dobila službo. Ni jih. Ok in sem ponovno podlegla temu.
Delala naprej. In trpela naprej. Nisem bila pripravljena storiti ničesar zase. Nisem želela odstraniti ljudi iz življenja, nisem želela pustiti službe, nisem se želela distancirat od določenih stvari. Strah me je bilo. Strah pred tem kaj bo. Hkrati pa stran pred novim napadom.
In ja prišel je…spet. Tokrat še hujši. Nevem zdi se mi, da tistih 15-20 minut sploh nisem vedela, da sem tukaj. Razložili so mi, da se to zgodi, ko se nabere vse. Ko je preprosto vsega preveč. In razložili so mi, da to ni hec, ter da vse skupaj lahko vodi v veliko hujše stvari. In da je čas, da ukrepam. Zadnji čas.
In tudi sem….pustila sem službo – ja dala sem odpoved. Kakšne kalvarije sem preživljala še tisti en mesec morda razložim kdaj drugič. A ljudje so res neverjetni ko hlastajo za denarjem. A jaz sem hotela samo stran od tega. Ker me je dušilo. In ko sem po enem mesecu končno zadnjič zaklenila tista vrata, ki sem jih zaklepala vsak dan 9 let, mi je padla od srca skala. Vseeno mi je bilo, tudi če nimam nič, vseeno mi je bilo da so mi vzeli vse. VSEENO MI JE BILO. Ker sem vedela, da sem naredila prav. Da sem končno dala sebi vedeti, da sem nekaj vredna.
S tem dnevom se je skrčil tudi seznam ljudi, ki so me obkrožali, “imeli radi”. Žal. A tudi to sem vedela, da je tako prav.
Napad se od dneva, ko sem položila odpoved na mizo ni več pojavil. Sedaj mineva 4 mesec. In ja pridejo trenutki slabosti, ker sem še zmeraj brez službe, a na koncu vsega sem brez službe, obdržala sem pa svoje zdravje. In ja prevdvsem odvrgla skale iz sebe, spoznala nove ljudi, spoznala kdo so moji prijatelji. Počasi se zdravi moja psiha, počasi raste samozavest in odločnost. Počasi.
In ne nebom obupala. Verjamem, da se bo tudi zame našla služba, ki me bo izpopolnjevala, v katero bom šla z veseljem in predvsem v kateri ne bom zgubljala svojega zdravja. Vem, da nisem nesposobna, vem da zmorem in znam marsikaj in vem, da bo enkrat prišla priložnost. Smao truditi se moraš in iti za svojimi sanjami. Predvsem pa, nikoli pozabiti nase.
Vem, da nisem edina, in srčno upam, da sem komu izmed vas vlila vsaj malo upanja, da je lahko boljše. Da ni nujno, da si slab ti. Vem, da mora človek najprej pri sebi najti napake. Vem. Ampak vsekakor pa ne samo pri sebi in vsekakor ne na račun tega, da izgubiš sebe v smislu, da nisi nič vreden, da si nekoristen.
Zaupajte vase, imejte se radi. Vi ste vse, kar imate ❤
Kako mi je tole znano. Popolnoma drugačne okoliščine sicer- na glas priznam da službe, še tista je bila študentska, že leta in leta nisem imela, in ja- to človeka ubija. Začela sem dvomiti o sebi, samozavest mi je totalno padla. Težko je, čeprav se tudi jaz prepričujem da zmorem in da bo tudi zame prišla priložnost, ali pa si jo bom vzela sama.
Hvala za ta zapis, ker je iskren, ker si pokazala ranljivost, to se mi zdi zelo pogumno. Več bi morali govoriti o tem, ker ja- vsem je samoumevno če se zlomi telo, če pa nas boli srce, če so čustva tista, ki nas mučijo, če se v naši psihi dogaja kaos, pa je to žal pogosto tabu tema. Ampak ne bi smelo biti tako, ker smo vsi samo ljudje.
Sara <3
Veronika lahko pustiš tale komentar še na facebooku pod postom? Mislim, da bi koristil marsikomu <3