Moja zgodba, ki je nastala v treh delih bo sedaj dobila povzetek.
Tukaj je povzetek treh delov moje zgodbe brez tistih ekstra podrobnosti. A še zmeraj mislim, da koristno in s svojim namenom, ki sem ga želela, ne se smiliti komur koli ali očrniti kogarkoli temveč predvsem pokazati, da je potrebno iti za svojimi sanjami in svojo srečo. Življenje je prekratko. Za karkoli drugega.
#Part1 Kako je biti ujetnik cone udobja?
Ko se je začelo moje življenje obračati….pravijo, da preneseš točno toliko kot ti življenje naloži. Jaz nisem več. Pravzaprav vem zakaj nisem. Zato, ker sem si nalagala sama – oziroma vztrajala v svoji coni udobja in neke navidezne varnosti. Ki pa je bila vse prej kot to predvsem iz stališča mojega zdravja.In moj namen pisanja ni se smiliti komur koli, temveč koga opogumiti, da se postavi za svojo srečo malce prej kot sem se jaz, ker s tem nisem ogrozila le svoje sreče, temveč tudi zdravje.
Pogled nazaj – dobila popolno in predvsem varno službo. Od prvega dne za nedoločen čas. Sanje? Realnost? Jaz bi rekla preveč popolno, da bi bilo res. A je bilo. Bila sem ena redkih srečnic z redno službo s papirjem za nedoločen čas. Kje pa se še to dobi kajne? Prvo leto bi opisala kot popolno. Vzljubila sem svoje delo, čeprav sem vstopila v neki novi svet kot popolni samouk. A že v prvem letu so se začele kocke malo podirat. ŽE PO PRVEM LETU sem vedela, da to ni okolje zame. Mi lahko kdo verjame, da sem to zatirala 9 let? Težko kajne?
Hitro po prvem letu so se začeli pritiski, slabi odnosi, nevoščljivost in podobno, redko kdaj je kdo povedal kaj v obraz razen, da si še tega kar mi dajo ne zaslužim, kljub temu, da sem bila deklica za vse. A denar je bil moja zadnja skrb. Resnično.
To kar sem jaz doživljala v sebi ni vredno nobenega denarja in si prav nihče ne bi smel dovoliti samemu sebi. Padec samozavesti, spoštovanja do same sebe in ogrožanje zdravja. Dovoliti si, da te nekdo dnevno postavlja v vlogo nekoga, ki itak nima pojma in je nesposoben je kratkomalo neumno. Ja bila sem neumna, da sem to dovoljevala.
Prišla sem do stopnje, ko me je bilo strah iti v službo, strah iti na dopust (bolniška v devetih letih nisem vedela sploh kaj je – dopust pa sem v zadnjih dveh letih dobivala odobren dan prej , pa še to če sem imela srečo), ker nisem vedela kaj vse me bo čakalo ko pridem nazaj. Devet let mojih upanj, da jutri bo boljše, če se še malo potrudim bo boljše, občutljiva si, vredno je, imaš varnost….pa ni nikoli bilo boljše. Bolj sem se trudila slabše je bilo. Vse več stvari mi je bilo očitanih. Pravzaprav na koncu nisem več vedela, kaj je prav in kaj ne. Tukaj so se začele zdravstvene težave. Nekje po 3-4 letih zaposlitve sem začela dobivati panične napade. Tisti, ki jih poznate veste kaj to pomeni….ne želim nikomur. In bili so vse pogostejši. Temu so sledile težave z želodcem, glavoboli in podobno. Ampak kaj sem storila jaz? Smejala sem se, navzven. Pravzaprav resnično dvomim, da kdorkoli ve kaj sem preživaljala v sebi. In kako zelo slabo je to vplivalo name. A ne obtožujem nikogar – kriva sem bila sama. Ker sem si to dovolila. Ampak na koncu vsega, bila sem v svoji coni udobja. Kaj pa drugega? Ideja o tem, da pustim redno službo se mi je zdela NORA. Čeprav so me v zadnjem letu, k temu spodbujali tudi domači, ker so verjetno dejansko začutili kako zelo je zame vse moreče.
A jaz sem nisem vdala. Vztrajala sem v svoji coni udobja, ki pa je postajala vse bolj “neudobna”. A še zmeraj pustiti službo ni bila opcija zame. Zakaj? Ker je bila moja samozavest na nižji stopnji kot 0, ker so me v službi dnevno prepričevali, da itak nisem sposobna, kdo me bo pa vzel. Iti na svoje? Hja – nimaš pogojev, nisi dovolj sposobna. To so vzorci, ki sem jih dobivala na dnevni ravni. Tudi to je bil razlog, da sem ostajala. Vztrajala. Pa saj nihče ni pričakoval in verjel, da imam pogum in moč. Pravzaprav še sama ne.
Pravijo, da dokler ne spoznaš sam, se ne zgodi nič. A ko sam dosežeš tisti KLIK, se ta zgodi v trenutku…a mene je ovirala tudi moja samozavest, ki je bila globoko pod nič – o tem morda v moji drugi zgodbi…in oditi stran? Nisem verjela, da človek lahko dobi takšen klik.
A globoko v sebi sem vedela, da tako več dolgo ne bom zdržala. Verjamem pa, da je mobingov na delovnih mestih vse več, delodajalci igrajo na karte ni služb in trpite, kar pa ni prav! In dokler si bomo to dopuščali žal nebo nič drugače. Verjemite – v službi nikogar ne bo skrbelo ko boste zboleli, našli bodo drugega. Žalostno je, da ljudje vse bolj izgubljamo na vrednosti in smo vse bolj za nekatere delodajalce le objekti, ki prinašajo denar.
*Vsi delodajalci pa niso enaki – zato posebaj podarjam, da ne mečem vseh v isti koš*
Nauk tega dela? Življenje nam naloži toliko kot zmoremo. A ne zamenjujmo tega kar nalaga življenje s tem, kar si nalagamo sami 😉 Ker to ni ENAKO 😉 Slednje sem spoznala na svoji koži zelo dobro.
#Part2 – In kako sem rekla moji coni udobja adijo?
Torej ostala sem pri čakanju na KLIK, ki bo rekel dovolj mi je. Po 9 letih?! Resno Nina, zberi se. In ukrepaj. To mi je že od začetka leta 2016 odzvanjalo v glavi. Najbrž sem bila kriva tudi sama, ker sem bila tiho, ker nisem nikoli nič rekla, ker sem samo požirala in kimala. In so lahko počeli stvari, ker so pač videli da lahko. In na neki točki se mi je zdelo, da vse skupaj počnejo nalašč in čakajo na moj izbruh. In od nekje marca 2016 je postajalo vse skupaj zame že zelo nevzdržno, kar so čutili tudi doma in verjamem da tudi vsa bližnja okolica. Postala sem razdražljiva, zdravstvene težave so se kar vrstile ena za drugo. Panični napadi pa niso prihajali samo ponoči, ampak tudi podnevi. Celo naučila sem se jih malo obvladovati. A kaj ko so prišle še težave z želodcem in vse ostalo. Nevem kako bi takrat vse skupaj obvladovala, če ne bi trenirala vsak dan. Šport me je reševal, vsaj za tisto uro – dve. In vprašanje kako se ti ljubi trenirat dve ali tri ure skupaj so kar deževala. Ja kako le? To je bil edini odklop.
A jaz sem še zmeraj živela v mislih, tega ne morem naredit, kaj bodo pa rekli drugi – pustila službo za nedoločen čas? Ne morem. Poleg tega – služb ni. In ja zmeraj se je končalo pri tem. Še zmeraj nisem verjela, da bom zares kdaj doživela tisti klik.
Pa sem ga in to v trenutku. Lahko rečem, da sem od petka do nedelje doživela klik in postavila odpoved na mizo.
In ko je prišel klik dovolj mi je ZA TRENUTEK nisem več pomislila kaj bo. Za trenutek nisem pomislila ne zmorem. In veselje na očeh mojih bližnjih, ko sem to povedala, je bilo pravzaprav neprecenljivo. In še danes sem hvaležna za podporo. Med tem ko je njih skrebelo le, kako mi nebo nič pripadalo po vseh teh letih, je mene skrbelo le kako zbrati moč in ta kos papirja postaviti v ponedeljek samozavestno na mizo. Vseeno mi je bilo, če bom brez denarja, brez vsega. Potrebovala sem sebe. In tega noben denar ne more kupiti. Potrebovala sem mir. In predvsem, da preneham živeti v nekem strahu.
Med vikendom sem uredila vse potrebno. Pripravljena na ponedeljek. Pravzaprav sem bila presenečena nad sabo koliko lažje mi je bilo pri srcu oditi na delovno mesto. In da ne pozabim, to je bil po devetih letih eden izmed najbolj mirnih vikendov. Zbrala sem pogum, samozavest in moč, da se končno postavim zase in svojo srečo.
Nauk tega dela? Zberi pogum zase. Postavi se zase. Kdo drug se bo če ne ti? Ljudje smo ujetniki svojih dejanj. In predvsem, ni vredno, da se na račun nas nekdo tako bogati 🙂 Poskrbeti za svojo srečo ni egoistično. To je nujno potrebno 🙂 In tega kar sem si dovolila jaz, si ne bi smel nihče.
#Part3 – In kako se je stvar odvila do mojega novega začetka?
Prišel je ponedeljek in jaz z odpovedjo v roki. Živčna. Prestrašena s cmokom v grlu. Ja priznam strah me je bilo reakcije in vsega skupaj. Čeprav nevem zakaj. To je bila pot v mojo “svobodo”. Stopim v pisarno, odpoved postavim na mizo in povem za svojo odločitev. Sprva ni bila sprejeta in obljubljeno, da bom dobila vse, da bom lahko dostojno živela dokler ne dobim nove zaposlitve. A sem na koncu žal ugotovila, da so me potegnili za nos. Vse ostale podrobnosti, ki so se dogajale v tem mesecu bom izpustila, a povem le da sem na koncu kljub obljubam ostala brez vsega – razočarana nad ljudmi.
A vseeno lahko rečem, da sem s svojim rojstnim dnevnom začela ponovno živeti. Brez načrta, brez službe, brez denarja, brez vsega. A sama s seboj. Imela sem spet sebe in dobila sem novo PRILOŽNOST. A z ogromnim strahom kaj bo.
Prvih nekaj dni bi lahko spala 24 ur na dan. Potem pa je počasi začel “vdarjat” stres. Sploh si nisem predstavljala, da lahko to tako izgleda. Izpadanje las, glavoboli. Od oktobra do decembra sem sicer delala v enem podjetju. A me od januarja potem niso več potrebovali.
Moje posledice s katerimi se bojujem še danes: izpadanje las, neurejena prehrana (in vse posledice tega), in strah seveda. Baje da lahko traja celo leto so rekli. Ali še več….in po vsem času ki je minil čutim, da se počasi postavljam na svoje mesto.
Vikendi niso več stresni, med tednom živim umirjeno. In pravzaprav je to OSNOVA ki jo človek potrebuje.
Napisala sem le mali in majhen delček, ker ne želim izpostavljati preveč stvari. Pravzaprav želim, ta del življenja pozabiti, odrezati kakorkoli.
Cel namen je, da vam pokažem, da resnično ni vredno ter koliko posledic take stvari puščajo na nas in se jih ne zavedamo.
In moje življenje se končno postavlja na svoje mesto….Kako gre moja pot naprej? Kaj počnem? Za kaj me lahko “porabite”? Kakšni so moji načrti?
Zaupam v drugem delu 🙂 Hvala za branje – podporo ❤️ Je kdo bil v podobni zgodbi ali celo je? Oglasi se mi ❤️
